O dokumentarcu Vinceremo, videt čemo

1To, kaj povzroči vojna, najbolj prepričljivo izpovejo ljudje, ki so vojne travme doživljali. Zdaj so pričevalci 2. sv. vojne v glavnem samo še tisti, ki so njene grozote doživljali v rani mladosti. To so pretresljive izpovedi denimo o tem, kako je kot otrok dobesedno okamenel, ko je italijanski vojak dvignil nož, da bo zaklal mamo (Franc Kočevar iz Bojanje vasi), ali kako so mu Italijani ubili kot talca očeta in starega očeta in na pogrebu niso smeli niti jokati (Peter Rauh iz Predgrada), ali kako so jo ustaši iz sosednje hrvaške vasi skupaj s starši postrojili ob steno, da jih bodo postrelili (Marija Koležnik iz Metlike), pa o tem, koliko strahu so užili, ko so se ob nemškem bombardiranju Dragatuša skrivali na njivi v rži in so jih skoraj poteptali splašeni, v plug vpreženi voli (Tončka Adam iz Dragatuša) …

Prav ta in mnoga druga pričevanja so rdeča nit in glavna moč novega filma Vinceremo, videt čemo – o vplivu okupacijskih meja na življenje Belokranjcev. Pričevalci pripovedujejo vsak svojo osebno zgodbo, svoje osebne izkušnje. In pripovedujejo jih tako doživeto in prizadeto, še po toliko letih, kaj letih, po toliko desetletjih!

2V mozaik spominov na 2. sv. vojno so zajeten delež prispevali tudi pričevalci z našega preloškega konca. V filmu so za zanamce ohranjeni spomini na našega narodnozavednega župnika Jožeta Pokorna (Marija Starešinič) in na pretresljive trenutke v cerkvi, ko je župnik bral mrliške liste z Raba (Angela Žugelj), spomini o tem, kako so se Žuničani izognili koncentracijskemu taborišču (Ivan Starešinič) ali o tem, kako so se Rabu izognili Bojančani (Marija Starešinič), o srečnem naključju, da nista bila na Rab odgnana oče in stric (Jože Starešinič), pa o tem, kako je okupacijska meja prekinila stare trgovske povezave in je bilo treba tihotapiti čez mejo celo čevlje in sol (Marija Starešinič) in o tem, koliko težav je vojna prinesla šolarjem iz Zilj na poti v preloško šolo (Frančiška Tahija).

Ta film in celoten projekt Okupacijske meje 1941 – 45 je dragocen prispevek v naš kolektivni spomin in k ozaveščanju o nesmiselnosti vsake vojne in o tem, kam nas lahko pripelje jezik sovraštva. Kot je ob neki priložnosti dejal vodja tega projekta dr. Božo Repe: "Ne pozabimo: vsaka nova vojna se začne, ko naslednja generacija izgubi zgodovinski spomin. Naj naša raziskava pripomore k temu, da ga današnja ne bo!"

Ana Starešinič (27. 10. 2020)

Premiera filma z mnogimi Belokranjci v glavnih vlogah

10-15

Da se je triletni raziskovalni projekt Okupacijske meje 1941 – 1945 končal, to že veste (o tem smo poročali npr. tukaj).

Veste tudi, da je bilo v okviru tega projekta v Beli krajini posnetih okoli 50 intervjujev, veliko intervjujev in pogovorov je bilo opravljenih tudi na našem koncu (Preloka, Zilje, Balkovci, Žuniči: Marija Starešinič, Frančiška Tahija, Angela Žugelj, Jože Starešinič, Ivan Starešinič, Miroslav Čemas, Janez Balkovec, Jože Čemas, Franc Starešinič, Jože Grdun, Franc Čadonič in mnogi drugi).

Veste že, da je izšla knjiga, v kateri so zbrani izsledki te raziskave (predstavitev v Ziljah).

Zdaj pa je vse to zbrano še v filmu:

Premiera dokumentarnega filma o Beli krajini med 2. svetovno vojno bo v četrtek, 15. oktobra 2020, ob 20. uri. Ogledali si ga boste lahko na tej povezavi:  https://youtu.be/Zu-GeZmV3EE

A. S. (15. 10. 2020)

In memoriam moji mami

Z veliko žalostjo v srcu pišem, da je za vedno odšla ena najtesnejših sodelavk spletne Preloke: ena njenih najbolj zvestih in kritičnih bralk in ena najboljših pričevalk o življenju v naših krajih v preteklosti in odlična pripovedovalka zgodb ... – moja mama.

1S svojim smislom za pripovedovanje, s svojim pripovedovalskim žarom in briljantnim spominom ter ljubeznijo do domačega kraja je botrovala marsikateremu prispevku na tej spletni strani. Veliko njenih pričevanj je že objavljenih, veliko pa jih še čaka na objavo, kajti ...

Kajti ko smo zdaj po njeni smrti končno smeli odpreti njen predal (prej nam je to strogo prepovedala!), smo odkrili, da je v dolgih zimskih večerih pisala in napisala avtobiografski roman. Na drobno popisan je debel zvezek velikega formata in v njem njena življenjska pot.

Njeni spomini so dragoceni tudi zato, ker se v njegovi osebni življenjski zgodbi v marsičem zrcali življenje ljudi na Preloki in v naših krajih na sploh.

Marija Starešinič, rojena Novak (po domače Županova) je veliko pripovedovala o svojih starših, ki so jo vzgojili v poštenega, pokončnega človeka. Njen oče je od vseh svojih sedmih otrok, čim so znali brati, zahteval, da se naučijo na pamet Aškerčevo balado Mejnik – o tem, kako pomembna vrednota je poštenost. Od jih je zahteval, da se v šoli pridno učijo, a vedno dodajal, da mu je najbolj pomembna ocena iz vedenja: kdor ne bo imel v spričevalu iz vedenja petice, naj mu ne hodi domov!

Iz njenih pripovedovanj in spominov veliko vemo o njenem šolanju, o naši šoli in njenih učiteljih. Pa o živahnem utripu pri nas pred 2. sv. vojno, ko je tu vse kipelo od življenja in je bila v ta utrip močno vpeta tudi sama. Ko je imela Preloka tako rekoč svoje stalno gledališče, ko so obudili našo folklorno dediščino, ko je ta utrip leta 1940 prišel posnet Božidar Jakac za svoj znameniti dokumentarec Bela krajina. Ali pa o tem, kako so na Preloki uglasbili pesem njenega najljubšega pesnika Simona Gregorčiča "Tri lipe". Teh dogodkov se je vedno spominjala z velikim ponosom in – veliko nostalgijo.

Pa potem o težkem času 2. sv. vojne: o bratu v internaciji na Rabu in potem v partizanih, o drugem bratu, ki je kot dijak škofijske gimnazije, torej tako rekoč še otrok, končal v kočevskih breznih, o tretjem bratu, ki je, obupan, takoj po vojni emigriral v Kanado ... Pa o tem, kako pogumno in pokončno je sama krmarila skozi ta kaotični vojni čas. Dalje o tem, kako je junija leta 1944 spremljala svojega očeta Stanka Novaka na ustanovni zbor Rdečega križa Slovenije, ki je bil v Gradcu in kjer je bil njen oče izvoljen v glavni odbor te organizacije ...

2Kot mnogim drugim Preločanom in Preločankam tudi njej življenje ni prizanašalo niti po vojni. Takrat, ko sta si z našim očetom ustvarjala svoj dom in družino in je bilo treba živeti, preživeti in izšolati svoje štiri otroke – samo z zemljo in od zemlje.
V šole sta nas poslala, kot se je reklo, "za lažjim in boljšim kruhom", a hkrati z zavestjo, da bosta zato na stara leta ostala doma sama. In potem je pred osmimi leti za vedno odšel še oče.

Z bolečino je opazovala, kako se je v zadnjih desetletjih tiho in nezadržno praznila tudi naša vas. In je ugotavljala, iz katerih hiš se zjutraj ne kadi več, katere imajo samo še dva ali samo enega prebivalca. Droben žarek upanja ji je posvetil ob prizadevanjih Preločanov doma in po svetu, da bi revitalizirali našo šolo, a potem se je utrnil, ugasnil še ta žarek. Kakor se v mamini življenjski zgodbi zrcali zgodba cele Preloke, se tudi zgodba naše šole – nekoč zgodba o uspehu – najbrž ne bo in ne more končati nič drugače.

Mamin roman s trdimi platnicami je torej letos popisal svoj 96. list in knjiga se je neminljivo zaprla. Ostajajo pa sporočila, obveze in zaveze – za nas in zame. In ostane zahvala za vsa pričevanja, ki smo jih lahko delili tudi tukaj. In če te zgodbe zdaj na poseben način živijo dalje, kako ne bi živel duh, volja, energija, ki stoji za njimi!?

345678910

Ana Starešinič (7. 10. 20202)

Marija Starešinič - Račekarkina (1925 – 2020)

10 03V 96. letu je v Domu starejših občanov v Črnomlju umrla Preločanka Marija Starešinič, po domače Marica Račekarkina.

Več o njenem življenju in delu si lahko preberete tukaj.

Njenemu spominu so se poklonili tudi na portalu raziskovalnega projekta Okupacijske meje, kjer je sodelovala s svojimi pričevanji.

Podrobnosti o pogrebu: spričo okoliščin bo pogreb v ožjem družinskem krogu, in sicer v petek,  9. oktobra 2020, ob 16. uri na Preloki. Od pokojnice se bo mogoče posloviti na dan pogreba od 10. ure pred našo cerkvijo. Vse poslovitve in pogrebna maša bodo namreč pred vhodom v cerkev, torej na prostem.

Svojci sveče in cvetje hvaležno odklanjajo. V njen spomin lahko darujete za potrebe naše cerkve.

Naj počiva v miru!

(4. 10. 2020)

P. S.: Prilagamo poslovilni govor, objavljen v oktobrski številki Belokranjca:

10-29

Marija Žunič - Kokčeva (1938 – 2020)

07 04Iz Žuničev spet prihaja žalostna vest: niti mesec dni še ni minil od smrti Ane Mikčeve, pa je danes umrla še njena soseda in prijateljica Marija Žunič, po domače Kokčeva/Šickoča.

Rodila se je leta 1938 v sosednjem Prilišću (dekliški priimek Žunić, po domače pri Jankaševih). 25. januarja 1959 se je poročila s Petrom Žuničem iz Žuničev. Družini Kokčevih in Jankaševih sta takrat naredili t. i. meno: Marijin brat Jože se je namreč istega dne poročil s Petrovo sestro Ano; nevesti sta ob poroki spremenili samo strešico v zadnji črki priimka (iz ć v č in obratno).

Marija, po domače Marica, je postala Žuničanka v najboljšem pomenu besede: aktivna v vasi, delavna, vedno prijazna in nasmejana ... Bila je odlična pevka. Izhajala je iz družine, kjer se je vedno veliko pelo, v Žuničih pa je našla pevski družici kar v najbližjih sosedah Ani Srečini in Ani Mikčevi, ki sta tudi bili izborni pevki. Ta ubrani tercet je prišel posnet celo Marko Terseglav z Glasbenonarodopisnega inštituta v Ljubljani in njihovo popevanje je bilo predvajano mdr. v oddaji Slovenska zemlja v pesmi in besedi.

Morda manj znano je, da je bila dolgoletna krvodajalka – darovalka krvne plazme. Več kot 40 let, povprečno 4-krat na leto, so jo klicali v Ljubljano, ko je bila potrebna njena specifična krvna plazma, in z njo je rešila življenje prenekaterega novorojenčka. Za te donacije je prejela tudi posebno plaketo Zavoda RS za transfuzijo krvi.

Predvsem pa je bila Marica Kokčeva dobra žena in mama dvema sinovoma Tihomirju in Eriku. Za njo zdaj žalujejo mož, sinova z družinama, štirje vnuki in pravnukinja.

Pogreb bo v četrtek, 9. julija 2020, ob 17. uri pri cerkvi sv. Trojice na Preloki. Žara bo na dan pogreba od 11. ure v preloški župnijski kapeli.

Naj teta Kokčeva počiva v miru!

(4. 7. 2020)